Dan, ko so nam ubili Zamorca...

       
       

       Zgodaj popoldne smo se zbrali za eno izmed miz, na vrtu:  Sikers, Goki, Kljako, Jaka in jaz. Polona, naša trenutna pevka, je bila v vlogi kelnerce in nam je hitro prinesla pijačo. Nič kaj prida zgovorni nismo bili. Topli sončni žarki so legali na mesto in ni mi šlo v glavo, da se bo to zgodilo na takšen lep, sončen dan. Potem se je začela vame naseljevati nekakšna tesnoba, ki je prihajala naravnost iz "Narodnega Doma" - kot se je nekoč imenovala občinska stavba - in se preko trga pred njo  - kjer so med drugo svetovno razkazovali "bandite"- dotaknila "Starega Piskra" in nato še parkirišča ob "Turški Mački" - s spominsko tablo Almi Karlin - tam kjer je bila triinštiridesetega zbombardirana pekarna mojega dedka. Vzel sem mapo in se napotil v že povsem izpraznjene prostore " Zamorca". Razporedil sem table stripa po tleh, Goki  mi jih je pomagal pribijat na stene, Jaka pa je snemal. Sikers in Kljako sta ga kar sproti prebirala in komentirala. Prav tako ljudje, ki so še zadnjič prihajali v to krčmo, ki je preživela marsikaj - med ostalim eno globalno in eno lokalno vojno - očitno pa ni bila kos urbanim kanibalom in politični paranoji, ki je v njeni prisotnosti zaslutila nevarnost zbirališča svobodomiselne in neufurane populacije.

       Nekaj čez deveto zvečer sem z bendom " The Young Ones" začel s koncertom. Takrat je napetost dosegla vrhunec, kajti že lep čas se je sušljalo, da ga bo oblast prepovedala. Ampak Tuži in Vuki sta to že znala urediti.

       Uvodni govor je imel Mohor. Njegove besede za ta poslovilni zamorčev dan so nekaj, kar sodi v sleherno zgodovinsko kroniko tega mesta ob Savinji; mesta, ki sem ga na začetku sedemdesetih, prejšnjega stoletja, razstavil v totalno-naturalističnem projektu z naslovom " Mestece Celje" 

       Na malem odru, pod šotorom je bilo silno vroče in, ko smo skozi gužvo folka, ki se je zbrala na vrtu "Zamorca" in se širila na ulice okoli njega, le uspeli priklicat za mikrofon Polono, da mi  pomaga zapeti "...song o neki krčmi...", sem vedel, da je nepreklicno konec nekega posebnega obdobja v mojem življenju.

      Strip je ostal tam. Verjetno je postal žrtev težke mehanizacije ob rušenju " Zamorca".


      Saj tudi zamorski poglavar ne zapusti taborišča, ko se spravijo nanj kanibalski zli duhovi...